Je biti mati res najvišji cilj vsake ženske? Je biti mati res najčistejše in najlepše, kar lahko doleti žensko? Ne vem. Vem le to, da sem rada mama in da to vlogo igram z vsem srcem in dušo. Ali sem zato drugačna od nekoga, ki ni mati? Sem zato več ali manj vredna?
Da bom mama sem se odločila sama in ne glede na to ali bo ob meni partner s katerim bom otroka vzgajala. Imela sem srečo; želja se mi je izpolnila in srečo delim z očetom svojih otrok. Kaj pa vsi tisti, katerih želja se ni uresničila?
Hvaležna sem, ker mi je bilo dano izkusiti vse prednosti in tegobe starševstva ( kar nekaj jih še čaka name :-) ). Vendar pa...
Imeti otroka ne pomeni imeti druge priložnosti za uresničitev lastnih sanj in načrtov, ki smo jih skovali zase. Imeti otroka tudi ne pomeni, da ga imamo v lasti in lahko upravljamo z njim po lastnih željah. Prav tako imeti otroka ne pomeni, da smo pametnejši kot tisti, ki jih nimajo. Smo pa bogatejši za čudovito izkušnjo...
Imeti otroka pomeni opravljati najtežjo nalogo, za katero nismo usposobljeni, ker usposabljanje poteka "on the job". Ko dobiš otroka, je kot bi dobil prototip izdelka, brez navodil za sestavljanje in uporabo. Zato pa je toliko bolj pomembno, da se starševstva lotevamo z ljubeznijo in potrpljenjem; s hvaležnostjo in pripravljenostjo rasti zaradi in ob otroku. Začeti z ljubeznijo do sebe in nato ljubiti otroka!
Zato drage ženske, prerastimo že ta lik cankarjanske matere, požtvovalne in samozatajevane, neslišane in brezpravne ženske, ki je vredna samo toliko, kot jo ne-ceni njen lasten otrok!
V premislek pa še moj ljubi avtor Khalil Gibran, ki je v Preroku o otrocih zapisal tole:
"Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni mislijo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.
Vi ste lok, s katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje."
Da bom mama sem se odločila sama in ne glede na to ali bo ob meni partner s katerim bom otroka vzgajala. Imela sem srečo; želja se mi je izpolnila in srečo delim z očetom svojih otrok. Kaj pa vsi tisti, katerih želja se ni uresničila?
Hvaležna sem, ker mi je bilo dano izkusiti vse prednosti in tegobe starševstva ( kar nekaj jih še čaka name :-) ). Vendar pa...
Imeti otroka ne pomeni imeti druge priložnosti za uresničitev lastnih sanj in načrtov, ki smo jih skovali zase. Imeti otroka tudi ne pomeni, da ga imamo v lasti in lahko upravljamo z njim po lastnih željah. Prav tako imeti otroka ne pomeni, da smo pametnejši kot tisti, ki jih nimajo. Smo pa bogatejši za čudovito izkušnjo...
Imeti otroka pomeni opravljati najtežjo nalogo, za katero nismo usposobljeni, ker usposabljanje poteka "on the job". Ko dobiš otroka, je kot bi dobil prototip izdelka, brez navodil za sestavljanje in uporabo. Zato pa je toliko bolj pomembno, da se starševstva lotevamo z ljubeznijo in potrpljenjem; s hvaležnostjo in pripravljenostjo rasti zaradi in ob otroku. Začeti z ljubeznijo do sebe in nato ljubiti otroka!
Zato drage ženske, prerastimo že ta lik cankarjanske matere, požtvovalne in samozatajevane, neslišane in brezpravne ženske, ki je vredna samo toliko, kot jo ne-ceni njen lasten otrok!
V premislek pa še moj ljubi avtor Khalil Gibran, ki je v Preroku o otrocih zapisal tole:
"Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni mislijo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.
Vi ste lok, s katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje."