Žalost stiska mojo dušo in oči pečejo od neizjokanih solz.
Zakaj vnovič in vnovič upam in se veselim, vsa polna zagona in ljubezni; pričakujem, da bo življenje pravljica…In potem tok-tok! Realnost me grobo zbudi.
Spet sem dovolila, da me je prizadelo. Spet sem dovolila, da nekdo z menoj brezbrižno postopa. Spet nisem dobila pričakovanega. Mar res to pomeni, da se nimam dovolj rada? Mar res to pomeni, da imam previsoka pričakovanja? NE! Moja pričakovanja so čisto povprečna. In ne, ni res, da se nimam dovolj rada. Mogoče le prevečkrat postavim bližnjega pred sebe. In pričakujem enako v zameno; ko pa tega ne dobim sem prizadeta.
Sem človek, ki popravi, kar je pokvarjeno in zalepi, kar je strgano. Kdaj pa veš, da je nekaj nepopravljivo? Kako veš, da je minil čas, ko bi še lahko nekaj ukrenil, da bi se stvari izboljšale? Kako veš, da je čas za umik? Kdaj začutiš, da se je začelo novo poglavje?
Je mogoče, da vse te odgovore nosiš v sebi dolgo preden si si jih pripravljen priznati? Je mogoče, da te lastno telo opozori, da je dovolj?! Je res tako enostavno???
Če torej rečem, da smo vsi odgovorni za vse na tem svetu, da je vsak od nas odgovoren za svoje življenje; je potem logično, da se ne smem počutiti slabo – sama sebi moram dati, kar želim. Sama sebi moram povedati, kar želim slišati. Sama sebi moram naslikati najlepšo sliko in sama sebi zaigrati najlepšo pesem.
Zato, draga moja Vivijana…danes grem v knjižnico po lahkotno branje, se naročim na masažo konec tedna in si rezerviram proste dni, za kratek oddih. Ker dopust v najboljši družbi – moji!, je točno to, kar potrebujem.
Zakaj vnovič in vnovič upam in se veselim, vsa polna zagona in ljubezni; pričakujem, da bo življenje pravljica…In potem tok-tok! Realnost me grobo zbudi.
Spet sem dovolila, da me je prizadelo. Spet sem dovolila, da nekdo z menoj brezbrižno postopa. Spet nisem dobila pričakovanega. Mar res to pomeni, da se nimam dovolj rada? Mar res to pomeni, da imam previsoka pričakovanja? NE! Moja pričakovanja so čisto povprečna. In ne, ni res, da se nimam dovolj rada. Mogoče le prevečkrat postavim bližnjega pred sebe. In pričakujem enako v zameno; ko pa tega ne dobim sem prizadeta.
Sem človek, ki popravi, kar je pokvarjeno in zalepi, kar je strgano. Kdaj pa veš, da je nekaj nepopravljivo? Kako veš, da je minil čas, ko bi še lahko nekaj ukrenil, da bi se stvari izboljšale? Kako veš, da je čas za umik? Kdaj začutiš, da se je začelo novo poglavje?
Je mogoče, da vse te odgovore nosiš v sebi dolgo preden si si jih pripravljen priznati? Je mogoče, da te lastno telo opozori, da je dovolj?! Je res tako enostavno???
Če torej rečem, da smo vsi odgovorni za vse na tem svetu, da je vsak od nas odgovoren za svoje življenje; je potem logično, da se ne smem počutiti slabo – sama sebi moram dati, kar želim. Sama sebi moram povedati, kar želim slišati. Sama sebi moram naslikati najlepšo sliko in sama sebi zaigrati najlepšo pesem.
Zato, draga moja Vivijana…danes grem v knjižnico po lahkotno branje, se naročim na masažo konec tedna in si rezerviram proste dni, za kratek oddih. Ker dopust v najboljši družbi – moji!, je točno to, kar potrebujem.