Koristno je ob menjavi letnih časov prezračiti omare in pospraviti tisto, česar ne potrebujemo. Kaj pa naše glave in srca? Jih tudi prezračimo? Pospravimo tisto, česar ne potrebujemo? Kaj pa naša čustva? Smo obrisali prah s police? Na novo zloščili vse odtenke, ki jih je sposobno čutiti človeško srce?
Vsako čustvo je naše, je legitimno. Pa naj bo to ljubezen ali sovraštvo, jeza ali veselje. Vsako čustvo ima zgodbo in nalogo. Le prepoznati moramo kaj je tisto, kar se moramo v danem trenutku naučiti.
Nekoč sem poslušala nekoga, ki je trdil, da smo ljudje v večini povprečni, ker se preveč ukvarjamo z lastnimi pomanjkljivostmi in se trudimo iz lastnih omejitev narediti prednosti. Če bi vsak od nas negoval tisto, v čemer je dober, do odličnosti, bi imeli množico izjemnih posameznikov in skupaj bi ustvarili nekaj presežnega. Tako pa ( še vedno) živimo v zatohlih dolinah lastne osebe in ne vdihnemo svežega zraka svojih jasnih vrhov.
Gremo ven? V čudovito jesen, polno barv in toplote - če ne od sonca, pa od puloverja in skodelice čaja...Pojdimo! Nadihajmo se svobode, ko smo tisto, kar v resnici želimo biti. Osončimo obraze v soju lastnih dosežkov.
Naj vsak doseže vrh svojega notranjega Triglava in zavriska iz srca: tu sem doma!