V zadnjem času pogosto razmišljam ali je za kvaliteto odnosa res potrebna fizična bližina? Zakaj se z nekaterimi posamezniki tako dobro ujamem tudi po nekaj tedenski ( včasih celo nekaj mesečni) »ločitvi«? Spet z drugimi potrebujem več fizičnega kontakta, pa vseeno ne čutim tiste globoke povezanosti.
V mojem portfelju prijateljev je kar nekaj posameznikov, s katerimi mi uspeva vzdrževati nivo odnosa brez velikega truda – in to že nekaj let ( z redkimi desetletje in več). Po drugi strani, pa se v tem istem naboru znajdejo tudi ljudje, ki potrebujejo visoko stopnjo angažiranosti, da odnos funkcionira. Vem, ena od rešitev je, da se s takimi ljudmi družiš vedno manj in na koncu vse skupaj zvodeni – ampak jaz želim imeti te ljudi ob sebi, saj me bogatijo. Učijo me, da je včasih treba postaviti velik plesni podij, da njihova razvajena srčeca lahko plešejo po njem. Sploh pa s tem skrbim za "razpršenost naložb" ( hi,hi,hi).
Raje pa se seveda družim s tistimi, kjer ne potrebujem uvodnih priprav in ne porabljam dragocenega časa za prebijanje ledu. Ko se dobimo, je isto, kot je bilo ob prejšnjem slovesu – odprto, čuteče, pristno. In zato imam te ljudi še raje. In še z večjim veseljem čakam trenutek, ko se uspemo srečati in deliti bližino. In kot da je bližina vseskozi prisotna, čeprav nas delijo kilometri ( včasih tapravi, včasih pa tisti v mislih). Hvaležna sem za te trenutke, ko mama samohranilka priskrbi varstvo za svoje otroke, ko žena ljubosumnemu možu pove, da je nekaj ur ne bo doma. Hvaležna sem za trenutke, ko vidim utrujeno prijateljico, kako se odpove druženju s knjigo zato, da lahko čveka z mano. To je neprecenljivo. Mislim, ne - upam, da take super občutke tudi jaz kdaj podarim drugim.
Po mislih se mi podi pesem o jeans generaciji (http://www.youtube.com/watch?v=cMkI2pfXP9k), v kateri eden od verzov pravi, da so bili med nami kilometri, ampak smo mislili iste misli – mogoče pa je to to. Če je jeans metafora za ljubezen in dobro, potem vsi, ki »v srcu dobro mislimo« lahko gradimo odnose tudi brez nenehnega fizičnega stika. Kaj mislite?
V mojem portfelju prijateljev je kar nekaj posameznikov, s katerimi mi uspeva vzdrževati nivo odnosa brez velikega truda – in to že nekaj let ( z redkimi desetletje in več). Po drugi strani, pa se v tem istem naboru znajdejo tudi ljudje, ki potrebujejo visoko stopnjo angažiranosti, da odnos funkcionira. Vem, ena od rešitev je, da se s takimi ljudmi družiš vedno manj in na koncu vse skupaj zvodeni – ampak jaz želim imeti te ljudi ob sebi, saj me bogatijo. Učijo me, da je včasih treba postaviti velik plesni podij, da njihova razvajena srčeca lahko plešejo po njem. Sploh pa s tem skrbim za "razpršenost naložb" ( hi,hi,hi).
Raje pa se seveda družim s tistimi, kjer ne potrebujem uvodnih priprav in ne porabljam dragocenega časa za prebijanje ledu. Ko se dobimo, je isto, kot je bilo ob prejšnjem slovesu – odprto, čuteče, pristno. In zato imam te ljudi še raje. In še z večjim veseljem čakam trenutek, ko se uspemo srečati in deliti bližino. In kot da je bližina vseskozi prisotna, čeprav nas delijo kilometri ( včasih tapravi, včasih pa tisti v mislih). Hvaležna sem za te trenutke, ko mama samohranilka priskrbi varstvo za svoje otroke, ko žena ljubosumnemu možu pove, da je nekaj ur ne bo doma. Hvaležna sem za trenutke, ko vidim utrujeno prijateljico, kako se odpove druženju s knjigo zato, da lahko čveka z mano. To je neprecenljivo. Mislim, ne - upam, da take super občutke tudi jaz kdaj podarim drugim.
Po mislih se mi podi pesem o jeans generaciji (http://www.youtube.com/watch?v=cMkI2pfXP9k), v kateri eden od verzov pravi, da so bili med nami kilometri, ampak smo mislili iste misli – mogoče pa je to to. Če je jeans metafora za ljubezen in dobro, potem vsi, ki »v srcu dobro mislimo« lahko gradimo odnose tudi brez nenehnega fizičnega stika. Kaj mislite?