Ne, ne bom pisala o ukinjanju delavskih pravic in krutem neoliberalizmu. Tudi ne bom pisala o umiranju socialne države in mnogih krivic, ki se dogajajo delavskemu ljudstvu.
Bolj kot to me zanima pojav nastajanja in ustvarjanja lastne identitete skozi delo, ki ga opravljaš.
Je res protestantski imperativ »delo« preželo miselnost zahodnega sveta? Je res, da »delo osvobaja«?
Meni je bližje in ljubše razumeti delo kot po-klic. Službo razumem kot »služenje« - nečemu večjemu od sebe. Razumem tudi, da se poklica ne izbira za celo življenje, saj človek raste in se spreminja, kot vse na tem svetu...in z rastjo in spremembami, se spreminjajo tudi želje in po-klici.
Prav zares je srečen tisti, ki opravlja delo, ki ga izpolnjuje in napolnjuje z lepimi občutki. In nesrečen tisti, ki ga delo omejuje in izčrpava. Torej, delo je pomemben del človeka...
Nekako pa mi ne ustreza enačenje človeka z njegovim delom. Na vprašanje kdo si, največkrat dobiš odgovor kaj nekdo dela. Kdo si? Zdravnik, učitelj, vodja izmene, upokojenec, študent...ja, OK! KDO SI? Kaj te določa kot človeka? Si pesimist, optimist? Si ljubitelj skladnosti, ali te navdihuje nered kaosa? Zjutraj lahko vstaneš? Ali si nočna ptica? Si zgovornež, ali se raje držiš sam zase?
Vse to in še več te določa veliko bolj kot tvoj poklic. Si predstavljaš, da bi vsi zdravniki igrali golf? Pa ga ne...nekateri tudi slikajo, pišejo pesmi ali počnejo kaj tretjega...
Ali pa zavarovalniški agent, ki na terenu prodaja police, v prostem času pa ga izpolnjuje igranje v bandu, ki ga je ustanovil pred leti.
Tudi vsi bančni uslužbenci ne štejejo denarja v denarnicah in delajo bilanc...marsikateri med njimi slika, vodi neprofitno organizacijo in se kako drugače izpolnjuje...
Iz tega torej lahko potegnem sklep, da delo ne osvobaja, ampak so to hobiji. Če je pa hobi obenem tudi služba, pa je zgodba drugačna.
Živel prvi maj!
Bolj kot to me zanima pojav nastajanja in ustvarjanja lastne identitete skozi delo, ki ga opravljaš.
Je res protestantski imperativ »delo« preželo miselnost zahodnega sveta? Je res, da »delo osvobaja«?
Meni je bližje in ljubše razumeti delo kot po-klic. Službo razumem kot »služenje« - nečemu večjemu od sebe. Razumem tudi, da se poklica ne izbira za celo življenje, saj človek raste in se spreminja, kot vse na tem svetu...in z rastjo in spremembami, se spreminjajo tudi želje in po-klici.
Prav zares je srečen tisti, ki opravlja delo, ki ga izpolnjuje in napolnjuje z lepimi občutki. In nesrečen tisti, ki ga delo omejuje in izčrpava. Torej, delo je pomemben del človeka...
Nekako pa mi ne ustreza enačenje človeka z njegovim delom. Na vprašanje kdo si, največkrat dobiš odgovor kaj nekdo dela. Kdo si? Zdravnik, učitelj, vodja izmene, upokojenec, študent...ja, OK! KDO SI? Kaj te določa kot človeka? Si pesimist, optimist? Si ljubitelj skladnosti, ali te navdihuje nered kaosa? Zjutraj lahko vstaneš? Ali si nočna ptica? Si zgovornež, ali se raje držiš sam zase?
Vse to in še več te določa veliko bolj kot tvoj poklic. Si predstavljaš, da bi vsi zdravniki igrali golf? Pa ga ne...nekateri tudi slikajo, pišejo pesmi ali počnejo kaj tretjega...
Ali pa zavarovalniški agent, ki na terenu prodaja police, v prostem času pa ga izpolnjuje igranje v bandu, ki ga je ustanovil pred leti.
Tudi vsi bančni uslužbenci ne štejejo denarja v denarnicah in delajo bilanc...marsikateri med njimi slika, vodi neprofitno organizacijo in se kako drugače izpolnjuje...
Iz tega torej lahko potegnem sklep, da delo ne osvobaja, ampak so to hobiji. Če je pa hobi obenem tudi služba, pa je zgodba drugačna.
Živel prvi maj!