Danes smo v pisarni razpravljale o različnih običajih in načinih preživljanja decembrskih praznikov. V nekem trenutku smo ugotovile, da je nekaj hudo narobe.
Najkasneje ob prvi adventni nedelji se prižgejo lučke v mestih in trgovskih centrih, z vseh koncev smo bombardirani z reklamami in popusti; nenehno nam vsiljujejo prepričanja, da je potrebno še toliko postoriti in daril kupiti…Na TV vrtijo filme z božično vsebino, kjer se velike družine zbirajo ob preobloženih mizah, ob toplem kakavu in kičasto okrašenih smrekah si izmenjujejo gore daril in se prazno nasmihajo eden drugemu. In mi? Mi se trudimo spraviti v naša življenja te napačne predstave. Nenehno nekam norimo in hitimo, pospravljamo, pripravljamo, pečemo, kuhamo, kupujemo, zavijamo, dekoriramo… Kje pa so naše misli? Moram, moram,moram! Prazniki navzven…
Želim si, da bi letošnji Božič praznovali navznoter. Da bi v naših srcih zasvetila luč upanja in ljubezni, pravi pomen, ki ga ima Jezusovo rojstvo za kristjane tega sveta. Da bi se namesto daril poklanjali iskreni nasmehi, objemi, stiski rok in sladki poljubi. Da bi voščila bila taka, ta prava, ne pa verižni maili in SMS-ji, ki so brezosebni in služijo premiku cifer na bančnem računu operaterja, ne pa toplega trepeta prejemnikovega srca…
Vabim vas, da se mi pridružite pri iskrenem praznovanju, ko bo obisk prijateljev in znancev rešen navlake daril in pogostitve. Z veseljem pridem na obisk in sedim ob kozarcu vode. In ne, nič čudnega se mi ne zdi, če mojim obiskovalcem ponudim (le) vodo. Saj konec koncev niso prišli k meni jesti in piti, ampak so prišli napajat svoje duše z mojo družbo in veseljem.
Lepe praznike!
Najkasneje ob prvi adventni nedelji se prižgejo lučke v mestih in trgovskih centrih, z vseh koncev smo bombardirani z reklamami in popusti; nenehno nam vsiljujejo prepričanja, da je potrebno še toliko postoriti in daril kupiti…Na TV vrtijo filme z božično vsebino, kjer se velike družine zbirajo ob preobloženih mizah, ob toplem kakavu in kičasto okrašenih smrekah si izmenjujejo gore daril in se prazno nasmihajo eden drugemu. In mi? Mi se trudimo spraviti v naša življenja te napačne predstave. Nenehno nekam norimo in hitimo, pospravljamo, pripravljamo, pečemo, kuhamo, kupujemo, zavijamo, dekoriramo… Kje pa so naše misli? Moram, moram,moram! Prazniki navzven…
Želim si, da bi letošnji Božič praznovali navznoter. Da bi v naših srcih zasvetila luč upanja in ljubezni, pravi pomen, ki ga ima Jezusovo rojstvo za kristjane tega sveta. Da bi se namesto daril poklanjali iskreni nasmehi, objemi, stiski rok in sladki poljubi. Da bi voščila bila taka, ta prava, ne pa verižni maili in SMS-ji, ki so brezosebni in služijo premiku cifer na bančnem računu operaterja, ne pa toplega trepeta prejemnikovega srca…
Vabim vas, da se mi pridružite pri iskrenem praznovanju, ko bo obisk prijateljev in znancev rešen navlake daril in pogostitve. Z veseljem pridem na obisk in sedim ob kozarcu vode. In ne, nič čudnega se mi ne zdi, če mojim obiskovalcem ponudim (le) vodo. Saj konec koncev niso prišli k meni jesti in piti, ampak so prišli napajat svoje duše z mojo družbo in veseljem.
Lepe praznike!