Vsak otrok gleda svojega očeta kot vsemogočno bitje, ki je najmočnejše, najpametnejše in sploh nepremagljivo. Marsikdo si svojega očeta predstavlja kot superjunaka…potem pa odrasteš. In ugotoviš, da je oče zmotljiv, siten, neelastičen in – ranljiv. Ampak kljub temu, ali pa ravno zato, ga imaš še rajši.
Spoznaš, da je marsikatero noč prebedel v strahu za svoje otroke. Se spraševal ali se je odločil prav, da je hčeri dovolil sami na morje s fantom. Ni vedel kako naj reagira, ko je sin prvič »dišal« po pivu. Ko ga je bolela glava, pa je raje popoldne preždel namrščen v svojem svetu, namesto da bi priznal, da ga nekaj boli.
Spoznaš pa tudi, da oče živi svoje življenje, katerega majhen del si in ne center, kot si si predstavljal, ko si bil otrok. Oče še vedno ljubi ( najlepše je, če tvojo mamo), še vedno ga je strah, še vedno je žalosten in občasno trpi, še vedno se sprašuje o smislu življenja in poslanstvu, ki ga je prišel izpolnit na ta svet.
Moj ati je danes dopolnil 70 let in čeprav so leta pustila svoje sledi, se njegove oči še vedno kdaj po fantovsko zasvetijo in takrat ga imam še raje ( kot da je to sploh mogoče). Takrat začutim v njem tisto neustavljivo reko življenja, ki je preko mene prešla na moja sinova in ko vidim moške naše družine stati v krogu in se pomenkovati vem, da je vse tako kot mora biti. Oči, vse najboljše!
Spoznaš, da je marsikatero noč prebedel v strahu za svoje otroke. Se spraševal ali se je odločil prav, da je hčeri dovolil sami na morje s fantom. Ni vedel kako naj reagira, ko je sin prvič »dišal« po pivu. Ko ga je bolela glava, pa je raje popoldne preždel namrščen v svojem svetu, namesto da bi priznal, da ga nekaj boli.
Spoznaš pa tudi, da oče živi svoje življenje, katerega majhen del si in ne center, kot si si predstavljal, ko si bil otrok. Oče še vedno ljubi ( najlepše je, če tvojo mamo), še vedno ga je strah, še vedno je žalosten in občasno trpi, še vedno se sprašuje o smislu življenja in poslanstvu, ki ga je prišel izpolnit na ta svet.
Moj ati je danes dopolnil 70 let in čeprav so leta pustila svoje sledi, se njegove oči še vedno kdaj po fantovsko zasvetijo in takrat ga imam še raje ( kot da je to sploh mogoče). Takrat začutim v njem tisto neustavljivo reko življenja, ki je preko mene prešla na moja sinova in ko vidim moške naše družine stati v krogu in se pomenkovati vem, da je vse tako kot mora biti. Oči, vse najboljše!