V zadnjem času srečujem zanimive ljudi, ki v moje življenje prinašajo novo vrednost. Ko poslušam njihove neverjetne življenjske izkušnje, se počutim kot bedak, ki iz nepomembnih stvari dela velikanske "težave". Občudujem ljudi, ki skozi težke čase ohranijo visoko dvignjeno glavo in nasmeh na licu. Duša boli, vendar vedo, da je to samo prehodno obdobje. Vedo, da bodo iz te izkušnje prišli kot zmagovalci; zmagovalci nad lastnim egom ( kar je tudi bistvo Jezusove smrti na križu); zmagovalci nad brezupom, ki se ležerno nastavlja na vsakem koraku in katerega se tako hitro poslužimo; zmagovalci nad žalostjo in bolečino, ki te krotoviči in ne pusti dihati s polnimi pljuči. Ti ljudje so vredni vsega občudovanja in posnemanja. Želim si, da bi imela tudi jaz to moč, da bi lasten ego včasih odložila kot zimski plašč, ki ga čez poletje pospraviš v omaro in ne pomisliš nanj do prvega mraza.
Ampak....vse je stvar osebne odločitve. Se želim valjati v lastni bedi in žalost hraniti z ranjenimi čustvi, ali se želim kot feniks dvigniti iz težke izkušnje in z visoko dvignjeno glavo reči sebi in svetu: tu sem in ne glede na vse, kar se mi zgodi, ostajam JAZ, lepa, pametna, dobra, duhovita in nasploh čudovita.
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič,
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova. (Tone Pavček)
Ampak....vse je stvar osebne odločitve. Se želim valjati v lastni bedi in žalost hraniti z ranjenimi čustvi, ali se želim kot feniks dvigniti iz težke izkušnje in z visoko dvignjeno glavo reči sebi in svetu: tu sem in ne glede na vse, kar se mi zgodi, ostajam JAZ, lepa, pametna, dobra, duhovita in nasploh čudovita.
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič,
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova. (Tone Pavček)