Pozni jesenski večer. Prihaja zima. Priznam, da me vsako leto ob tem času »stisne«…kratki dnevi, mraz…vse potihne. Ulica, kjer v pomladnih in poletnih dnevih vedno srečaš nasmejane ljudi, je prazna. Nikjer nikogar. Le luči sijejo iz toplih stanovanj. Kaj početi sedaj? Nič? Ne! Mogoče je pa čas, da se srečam sama s sabo? Začnem početi stvari, za katere čez leto ni časa oz. si ga nikoli ne vzamem? Ja! In da malo razmislim, kaj si pravzaprav želim? Ja... Izgubljena sem. Pa to sploh (še) znam? Nikoli ni za nobeno stvar prepozno. Nikoli nismo prestari, da bi kaj novega počeli. Ni izgovora, da nekaj ne bi počeli, če si to zares želimo.
Dejstvo, ki me je privedlo k pisanju tega članka…ljudje okoli mene izgorevajo, sama sebe ne prepoznam več. Kje sem jaz? Kje je tista vedno nasmejana oseba? Kaj se je zgodilo, da kar nimaš nikogar poklicati za kavo ali druženje ob vikendih? Si želim spremembe? Ja…
Prebrala sem nekaj osebnih priročnikov, recimo da sem »polna« znanja iz teorije…zakaj vsega tega ne pretvorim v prakso? Se bojim? Očitno. Zavrnitve, da nekdo noče biti v moji družbi, zavrnitve v smislu: kje si bil do sedaj…torej vsega negativnega. In kaj lahko dobim? Skledo veselja ob druženju na kavi s prijateljico, čudovit večer v topli dnevni sobi in veselemu pogovoru. Če ne bom probala in prva zavrtela telefonske številke ne bom vedela.
In kar naenkrat mi rata toplo pri srcu. Veselim se še krajših dnevov, ker vem kaj želim. Želim si biti vesela in za mojo srečo se bom potrudila. Sem kreatorka mojega življenja in samo od mene je odvisno, kako se bom počutila. Ne bom nesrečna čakala prvih pomladnih žarkov, ker je življenje prekratko, da čakam. Ne bom čakala veselega decembra, da bom našla izgovor, da se z nekom srečam. Ne bom čakala januarja, da bom začela izponjevati novoletne obljube. Začela bom sedaj.
Majhni koraki, ki me bodo pripeljali do moje sreče.
Vivijančica
Dejstvo, ki me je privedlo k pisanju tega članka…ljudje okoli mene izgorevajo, sama sebe ne prepoznam več. Kje sem jaz? Kje je tista vedno nasmejana oseba? Kaj se je zgodilo, da kar nimaš nikogar poklicati za kavo ali druženje ob vikendih? Si želim spremembe? Ja…
Prebrala sem nekaj osebnih priročnikov, recimo da sem »polna« znanja iz teorije…zakaj vsega tega ne pretvorim v prakso? Se bojim? Očitno. Zavrnitve, da nekdo noče biti v moji družbi, zavrnitve v smislu: kje si bil do sedaj…torej vsega negativnega. In kaj lahko dobim? Skledo veselja ob druženju na kavi s prijateljico, čudovit večer v topli dnevni sobi in veselemu pogovoru. Če ne bom probala in prva zavrtela telefonske številke ne bom vedela.
In kar naenkrat mi rata toplo pri srcu. Veselim se še krajših dnevov, ker vem kaj želim. Želim si biti vesela in za mojo srečo se bom potrudila. Sem kreatorka mojega življenja in samo od mene je odvisno, kako se bom počutila. Ne bom nesrečna čakala prvih pomladnih žarkov, ker je življenje prekratko, da čakam. Ne bom čakala veselega decembra, da bom našla izgovor, da se z nekom srečam. Ne bom čakala januarja, da bom začela izponjevati novoletne obljube. Začela bom sedaj.
Majhni koraki, ki me bodo pripeljali do moje sreče.
Vivijančica