kam sta odšla? Zamenjala sta ju"daj!" in pa "a še ni?!". In ker teh dveh besed ne uporabljamo več ( ali pa vsaj ne zadostikrat), smo nesrečni. Si predstavljaš odziv enega od tvojih bližnjih, ko mu rečeš "hvala, ker si točno takšen/takšna kot si" ali pa "prosim, pridruži se mi pri skodelici čaja, sprehodu, klepetu...". Odziv je neverjeten - preverila in sem bila navdušena. Odnosi so se izboljšali, predvsem pa se je izboljšalo moje notranje počutje. In če se jaz počutim dobro, dobro tudi oddajam v svojo okolico - tako preprosto je! Odločila sem se, da bom vsak dan najmanj enemu človeku rekla Hvala in Prosim. Ne mislim vljudnostno, ker to počnem odkar znam govoriti, ampak tako -zares, s sporočilom... Poskusi tudi ti. Nadeni si nasmeh, oči naj poblisnejo z nagajivim pogledom in reci: Hvala, ker si tukaj. Prosim, ostani tak/-a kot si....Najprej to narediš pred ogledalom, ker začnemo pri najpomembnejšem in to smo mi sami! Torej; danes preden grem spat, se bom v kopalnici globoko zazrla v svoje temne oči in si z vso nežnostjo, ki jo premorem rekla HVALA. Hvala za vsak dan, ko sem lahko takšna kot sem, hvala za vsako jutro, ko se zbudim in vstanem v nov dan. Hvala za vsakega človeka, ki mi s svojo prezenco bogati življenje, Hvala za vsako rožo, ki zadehti na moji poti in vsako ptico, ki mi poje pesem o radosti. Hvala za moj topel dom, ki me sprejme po napornem dnevu in hvala za mojo udobno posteljo, kjer sem varna čez noč. PROSIM, naj ostane še naprej tako lepo. Prosim, naj se mi na poti dogajajo same čudovite stvari. Prosim naj reka, ki teče mimo mojega doma, še naprej nosi življenje. Prosim, naj ima moja prijateljica čas za kavo. Prosim, naj moji sorodniki najdejo mir v duši in zdravje v kosteh. Prosim, naj sosedje pomislijo name, preden že stotič butnejo z žogo v tla.
... Prosim in Hvala pa kakor dva mutca,
Prosim in Hvala pa kakor dva butca -
pa čeprav jima trebuh kruli -
raje živita ob kuhani muli....
(Kajetan Kovič, Zlata ladja)
... Prosim in Hvala pa kakor dva mutca,
Prosim in Hvala pa kakor dva butca -
pa čeprav jima trebuh kruli -
raje živita ob kuhani muli....
(Kajetan Kovič, Zlata ladja)