Ženske...opevane, oboževane, poveličevane..zatirane, ponižane, brezvredne, brezpravne...
Hvaležna sem, da živim v času in okolju, kjer imam možnost biti enaka. Kjer smem dvigniti oči, odpreti usta, se spogledovati, delati v službi, ki sem jo sama izbrala, imeti otroke, ko in kolikor jih želim, ali pa sploh ne imeti otrok; hvaležna sem, da smem voziti avto in poslati moža v tri krasne, kadar mi to ustreza. Seveda imam moža, ker sama tako hočem. In ker vem, da so vse to pravice, ki pripadajo vsakemu živemu bitju, me toliko bolj boli dejstvo, da so na tem ljubem svetu še vedno družbe, ki te pravice odrekajo. Še toliko bolj se čutim dolžno na glas praznovati 8. marec kot simbol ženske moči in enakopravnosti. Temu ne rečem emancipacija, še manj feminizem. Temu preprosto rečem človeka dostojno življenje!
Nemalokrat pa smo ženske same sebi in druga drugi prej v oviro kot v oporo...Zakaj se ne naučimo stopiti skupaj in si pomagati, kot to znajo moški? Zakaj se ženski v neugodni situaciji pripisujejo lastnosti, ki slabšajo to situacijo, namesto, da bi jo branile in ji pomagale. Samo pomislite na odziv žensk, ko izvejo, da je njihova znanka že drugič noseča, pa prvi otrok še shodil ni. Moških ta informacija ne zmoti, ženske pa - prav nasprotno - imajo zelo veliko povedati proti taki odločitvi. Zakaj? Zakaj ne bi pristopile k tej mami in jo vprašale ali potrebuje pomoč pri negi prvega otroka ali pri pripravljanju na prihod drugega otroka? zakaj ne bi enkrat preprosto skuhale kosila in jo povabile k sebi. Tam bi se mama odpočila in uživala v sprejetosti in dobri energiji. Zakaj raje za njenim hrbtom premlevamo kje je imela glavo, da je storila kaj tako neumnega... No, taka mama sem bila jaz pred več kot desetimi leti. Danes vem, da bi se odločila enako, samo s to razliko, da ne bi dovolila, da me prizadenejo besede drugih. Vsak sam nosi svoj križ in ob tem se ne sme smiliti samemu sebi, ampak zaupati vase in v svoje odločitve!
Drage moje, ob dnevu žena torej bodite hvaležne, da ste tako veličastne in podajte roko drugi ženski in skupaj bomo
Hvaležna sem, da živim v času in okolju, kjer imam možnost biti enaka. Kjer smem dvigniti oči, odpreti usta, se spogledovati, delati v službi, ki sem jo sama izbrala, imeti otroke, ko in kolikor jih želim, ali pa sploh ne imeti otrok; hvaležna sem, da smem voziti avto in poslati moža v tri krasne, kadar mi to ustreza. Seveda imam moža, ker sama tako hočem. In ker vem, da so vse to pravice, ki pripadajo vsakemu živemu bitju, me toliko bolj boli dejstvo, da so na tem ljubem svetu še vedno družbe, ki te pravice odrekajo. Še toliko bolj se čutim dolžno na glas praznovati 8. marec kot simbol ženske moči in enakopravnosti. Temu ne rečem emancipacija, še manj feminizem. Temu preprosto rečem človeka dostojno življenje!
Nemalokrat pa smo ženske same sebi in druga drugi prej v oviro kot v oporo...Zakaj se ne naučimo stopiti skupaj in si pomagati, kot to znajo moški? Zakaj se ženski v neugodni situaciji pripisujejo lastnosti, ki slabšajo to situacijo, namesto, da bi jo branile in ji pomagale. Samo pomislite na odziv žensk, ko izvejo, da je njihova znanka že drugič noseča, pa prvi otrok še shodil ni. Moških ta informacija ne zmoti, ženske pa - prav nasprotno - imajo zelo veliko povedati proti taki odločitvi. Zakaj? Zakaj ne bi pristopile k tej mami in jo vprašale ali potrebuje pomoč pri negi prvega otroka ali pri pripravljanju na prihod drugega otroka? zakaj ne bi enkrat preprosto skuhale kosila in jo povabile k sebi. Tam bi se mama odpočila in uživala v sprejetosti in dobri energiji. Zakaj raje za njenim hrbtom premlevamo kje je imela glavo, da je storila kaj tako neumnega... No, taka mama sem bila jaz pred več kot desetimi leti. Danes vem, da bi se odločila enako, samo s to razliko, da ne bi dovolila, da me prizadenejo besede drugih. Vsak sam nosi svoj križ in ob tem se ne sme smiliti samemu sebi, ampak zaupati vase in v svoje odločitve!
Drage moje, ob dnevu žena torej bodite hvaležne, da ste tako veličastne in podajte roko drugi ženski in skupaj bomo