Cona udobja….ki ni vedno udobna, je pa domača in poznana. Pa čeprav je človek nesrečen v trenutni situaciji, vseeno ne bi nič spremenil, ker je na vse to sr…je navajen. In navada je železna srajca, ki je ne moreš kar tako sleči.
In tako se človek prebija iz dneva v dan, iz meseca v mesec; vse brez veselja in z vedno prisotnimi izgovori tipa: nimam denarja, nimam časa, nimam….karkoli pač je pri roki. Občasno še zažgoli: ko bom pa imel denar, bom pa….ko bom imel čas, bom pa….
Resnica pa je taka, da se ob interesu pojavi tudi možnost. Če si nekaj želiš, boš napel vse sile, da boš to dobil. Kadilci imajo vedno denar za cigarete, vozniki za bencin in tako naprej…
Pred dnevi sem srečala 95-letno sosedo, ki je na vprašanje kako je, odgovorila : »Dokler si živ moraš živet, ne le obstajat!« Pod vtisom njenih besed se intenzivno sprašujem ali živim ali le obstajam.
Ugotavljam, da sem nehala le obstajat in da živim. Moje življenje sicer še ni tako polno kot si želim, vendar sem na dobri poti k zastavljenemu cilju. Prepričana sem bila, da bo moj exodus iz cone udobja navdihnil še kakšno žensko, da se izvije iz vsakodnevnega enoličnega in nekreativnega življenja… pa sem dobila potrditev tega, kar sem že dolgo slutila, da ljudje pravzaprav zelo radi živijo kot živijo in zraven jamrajo, kako težko je. Ker za izstop iz udobja moraš biti pogumen in moraš razmišljat o sebi in življenju. Ni dovolj le nemo buljenje v ekran ali brezglavo tekanje po trgovinah, brezoseben klepet ob večerji ali pijački, na katero itak prideš prepozno in se ti mudi naprej, ker si že dogovorjen z drugimi ljudmi. Nikjer se zares ne ustaviš. Ne dihaš. Nikoli zares človeku ne pogledaš v oči in mu rečeš vesela sem, da te vidim.
Ampak jaz se ne dam! Vztrajno bom vabila; čakala in upala do zadnje sekunde, da nas ne bo samo osem...ki si ustvarjamo Življenje vs. Obstoj. Še vedno verjamem, da bom navdihnila tiste, ki že razmišljajo, da želijo od življenja še kaj več kot le obstoj. Pričakujem vas…..
In tako se človek prebija iz dneva v dan, iz meseca v mesec; vse brez veselja in z vedno prisotnimi izgovori tipa: nimam denarja, nimam časa, nimam….karkoli pač je pri roki. Občasno še zažgoli: ko bom pa imel denar, bom pa….ko bom imel čas, bom pa….
Resnica pa je taka, da se ob interesu pojavi tudi možnost. Če si nekaj želiš, boš napel vse sile, da boš to dobil. Kadilci imajo vedno denar za cigarete, vozniki za bencin in tako naprej…
Pred dnevi sem srečala 95-letno sosedo, ki je na vprašanje kako je, odgovorila : »Dokler si živ moraš živet, ne le obstajat!« Pod vtisom njenih besed se intenzivno sprašujem ali živim ali le obstajam.
Ugotavljam, da sem nehala le obstajat in da živim. Moje življenje sicer še ni tako polno kot si želim, vendar sem na dobri poti k zastavljenemu cilju. Prepričana sem bila, da bo moj exodus iz cone udobja navdihnil še kakšno žensko, da se izvije iz vsakodnevnega enoličnega in nekreativnega življenja… pa sem dobila potrditev tega, kar sem že dolgo slutila, da ljudje pravzaprav zelo radi živijo kot živijo in zraven jamrajo, kako težko je. Ker za izstop iz udobja moraš biti pogumen in moraš razmišljat o sebi in življenju. Ni dovolj le nemo buljenje v ekran ali brezglavo tekanje po trgovinah, brezoseben klepet ob večerji ali pijački, na katero itak prideš prepozno in se ti mudi naprej, ker si že dogovorjen z drugimi ljudmi. Nikjer se zares ne ustaviš. Ne dihaš. Nikoli zares človeku ne pogledaš v oči in mu rečeš vesela sem, da te vidim.
Ampak jaz se ne dam! Vztrajno bom vabila; čakala in upala do zadnje sekunde, da nas ne bo samo osem...ki si ustvarjamo Življenje vs. Obstoj. Še vedno verjamem, da bom navdihnila tiste, ki že razmišljajo, da želijo od življenja še kaj več kot le obstoj. Pričakujem vas…..